Pomanjkanja vitaminov in mineralov, 1. DEL: Trn v peti sodobne prehrane.

Če bi 100 ljudi vprašali kaj je največja težava sodobne prehrane, bi najbrž dobili 100 različnih odgovorov: živalske beljakovine, ogljikovi hidrati, sladkor, maščobe, “kisla” živila, žitarice in gluten, protihranila, hranjenje ob “napačnem” času,”napačno” kombiniranje živil, preveč obrokov, premalo obrokov, in tako dalje, skoraj v nedogled.

Res, v vsakem od teh odgovorov bi lahko našli vsaj nekaj, kar drži v vsaj določenih situacijah. Ampak trditev, da je karkoli od tega glavna težava sodobne prehrane je … naravnost smešna.

Sodobna prehrana ima namreč dve veliko veliko večji težavi, ki po pomembnosti in vplivih na zdravje in videz prekašata vse naštete. Prva težava je kronično previsok energijski vnos, ki nas dela debele – ampak to je neka druga tema za nek drug članek. Druga težava, in naša tokratna tema, je…

Osiromašena prehrana, ki nas dela bolne in slabotne.

Še ne tako dolgo tega je raziskava NHANES (nacionalna raziskava zdravja in prehrane v ZDA) zbrala podatke iz let 2001 – 2008 in ugotovila, da “znaten delež prebivalstva (čez 40% ljudi!) ne uživa dovolj vitamina A, vitamina C, vitamina D, vitamina E, kalcija in magnezija v prehrani” [1]. Za vitamin D in E naj bi ta delež presegal celo 90%, kar se mi zdi povsem nora številka. Med “ostalim” mikrohranili so izpostavili še: holin (40%), vlaknine (60%) in kalij (75%).

Nekaj mesecev po tem je NHANES osvežil svoje podatke in zgornjemu seznamu dodal še: vitamina B6 in B12, folat, ter železo [2]. Vitamina B12 primanjkuje v prehrani 18% prebivalstva, medtem ko je prehrana 30% “kratka” za vitamin B6, folat in železo.

Na koncu sem presenečen ugotovil še, da so pri NHANES “spregledali” vitamin K2. Ker gre za zelo pomemben maščobotopni vitamin, nisem želel ostati dolžen, zato sem podatek izbrskal drugje. Postregli so mi pri znanstveni reviji Journal of Human Nutrition & Food Science, kjer ugotavljajo, da do 97% prebivalstva ne uživa dovolj vitamina K2 [3]. Slabo, zelo slabo.

Sodeč po zaključkih raziskovalcev se moramo zelo potruditi, če želimo v skupini 100 ljudi najti tisto eno svetlo zvezdico, ki ima zakrpane vse prehranske luknje.

Ena in ista sodobna prehrana, v ZDA in v Sloveniji …

Ja vem, vse to so podatki iz ZDA. Ampak …

Razlike med razvitimi državami so vedno manjše, skoraj neobstoječe. Zahodnjaki živimo v eni veliki “globalni vasi”. Vsi uživamo eno in isto sodobno prehrano medtem, ko so različne tradicionalne kuhinje samo še davni spomin. Med sodobno prehrano Američanov in sodobno prehrano Slovencev ni bistvene razlike; sledimo istim prehranskim trendom, v trgovinah lahko kupujemo iste izdelke in jemo lahko v istih restavracijah s hitro prehrano. To kar velja za Američane, lahko v veliki meri posplošimo na prebivalce vseh razvitih držav.

Po vseh zdravstvenih in prehranskih statistikah Evropejci pridno sledimo trendom iz ZDA. Vzemimo na primer pojavnost presnovnega sindroma in zapletov povezanih z njim (od diabetesa do srčnožilnih obolenj), ki je v srednji Evropi še posebno visoka – in Slovenija ni izjema [4]. Nič kaj dosti ne zaostajamo niti po debelosti med odraslimi, kjer nas OECD uvršča v zlato sredino [5]. Medtem, ko smo v kategoriji debelosti med otroci in mladostniki že v svetovni špici in z eno nogo že pred Američani samimi [6]!

Čeprav vsesplošne analize podobne ameriški NHANES pri nas nimamo, se Nacionalni inštitut za javno zdravje (prej Inštitut za varovanje zdravja) nekoliko podrobneje ukvarja vsaj s prehrano otrok in mladostnikov, ter doječih mamic [7]. Ugotavljajo, da: ” je v Sloveniji med vzroki obolevnosti otrok do 6. leta starosti zaradi prehranskih deficitov najpogostejša anemija zaradi pomanjkanja železa, ki ji sledijo motnje ščitnice zaradi pomanjkanje joda, pomanjkanje cinka, folne kisline in vitamina D. Tudi v prehrani doječih mamic se ugotavlja primanjkljaj vitaminov A, C, D, E in folne kisline ter magnezija, železa in joda.” Meni se zdi ta zaključek precej podoben ameriškemu. Naključje? Dvomim.

Mikro hranila z makro vplivi na zdravje, počutje in dolgoživost.

Zakaj bi se sploh obremenjevali z vitamini in minerali? Važno je, da imamo danes vsi za jesti in da nikomur ni potrebno umreti od lakote. “Pomanjkanje hranil” se sliši tako zelo teoretično in odmišljeno. Nič kaj preveč strašno.

Toda obstaja precej dober razlog, zakaj vitaminom in mineralom rečemo “esencialni” ali nepogrešljivi. Esencialno v prevodu pomeni “brez njih UMREŠ”.

Zadostne količine vitaminov in mineralov so nepogrešljive za normalno:

– zmožnost obnove in rasti tkiv,
– tvorbo energije in celično dihanje,
– delovanje srčnožilnega sistema,
– delovanje prebavil in prebavnih encimov,
– možgansko presnovo in delovanje živčnega sistema,
– nadzorovanje krvnega sladkorja,
– uravnavanje imunosti in vnetij v telesu …

En kup precej pomembnih zadev. Ne le za dobro počutje, optimalno delovanje in privlačen izgled, ampak celo za golo preživetje.

Zato dolgotrajno pomanjkanje krepko poveča možnosti za nastanek celega kupa precej resnih bolezni [8]. S čemer se zagotovo strinjajo tudi pri znanstveni reviji Journal of Clinical Nutrition, kjer ugotavljajo, da “slaba prehrana povzroči več nenalezljivih bolezni kot tobak, alkohol in neaktivnost skupaj [9]!” Vse kar lahko povzamemo z besedno zvezo zanič življenjskih slog povzroči manj nenalezljivih bolezni kot zanič prehrana.

Kaj so to nenalezljive bolezni? Vse tiste “bolezni preobilja” in “bolezni sodobnega časa”, ki so se kao prikradle “od nikoder” in so v porastu iz “neznanega razloga”:

– debelost, presnovni sindrom in sladkorna bolezen,
– rakaste bolezni,
– možganske bolezni, na primer demenca in alzheimerjeva bolezen,
– duševne motnje, recimo depresija,
– kronične vnetne bolezni kot sta revmatoidni artritis in multipla skleroza,
– srčnožilne bolezni,
– avtoimune bolezni …

Očitno boli tudi, če ne veš. Oziroma, če ne boli zdaj, bo bolelo kasneje. Pogosto še bolj.

Visoke obresti na pomanjkanje.

Ob vsakem pomanjkanju začnejo deli telesa trpeti. Podobno kot “trpi” nezadostno podmazan in naoljen stroj.

Tega na kratki rok večinoma sploh ne opazite. Telo izvaja t.i. proces triaže s katero olajša oz. maskira pomanjkanje tako, da manjkajoče hranilo prednostno nameni tkivom in procesom, ki so najnujneši za trenutno preživetje [10]. Na zelo podoben način poškodovance v prioritetne skupine razvrščajo vojni zdravniki in reševalci, ter pomoč najprej nudijo tistim, ki so je najbolj potrebni. Podobnost najbrž ni naključna, navsezadnje je tudi pomanjkanje esencialnega hranila vprašanje življenja ali smrt.

Slikovit primer triaže je vitamin K, ki v telesu (med drugim) opravlja dve zelo pomembni nalogi; preprečuje strjevanje krvi in nadzoruje presnovo kalcija. Ko vitamina K primanjkuje telo večino razpoložljivih zalog prioritetno usmeri v uravnavanje strjevanja krvi. V zameno mora seveda močno omeji količino, ki jo namenja presnovi kalcija. Zaradi pomanjkanja začne presnova kalcija štrajkati: kalcija ne nalaga tja kamor bi ga morala (v kosti), ampak tja kamor ga ne bi smela (v žile in mehka tkiva) [11].

Prvi resni simptomi pomanjkanj se ponavadi začnejo kazati šele ob resni krizi, ko vaš pregovorni stroj že razpada. Medtem ko bi strjeno kri v žilah opazili zelo hitro (ker smrt se res težko spregleda), se motnje v presnovi kalcija opazijo šele ob srčnožilnem zapletu (ko rukne infarkt) ali pojavu osteoporoze (ko se zlomi kolk). Ampak takrat je mogoče že malo prepozno.

Triaža je v osnovi super stvar, ker omogoči preživetje ob izrednih razmerah pomanjkanja. Ampak triaža je zasilni mehanizem namenjen izrednim okoliščinam, ko na “računu” ni dovolj mikrohranil. Pričakuje se, da bo minus na računu čim prej poravnan. Minus na računu mikrohranil ima namreč ogromne obresti.

Obresti kroničnega pomanjkanje vitamina K nas koštajo zdravja ožilja in kosti. Posledica so otrdele in zamašene žile, ali osteoporoza. Oboje zna življenje skrajšati za kar lepo število let, mogoče celo desetletij. Ista logika velja v primeru ostalih mikrohranil, spremeni se edino vzrok za prezgodnji odhod v onostranstvo.

V primeru pomanjkanja vitamina D ali vitamina A bo to mogoče srčnožilna bolezen ali rak. Ob pomanjkanju vitamin B12 kakšna možganska ali živčna bolezen, ali duševna motnja. Pomanjkanje katerega od mineralov bo najbrž vodilo v presnovno bolezen ali degenerativno bolezen. Pomanjkanje kalija ali magnezija nas na primer pusti ranljive za celo vrsto nevroloških, srčnožilnih ali presnovnih zapletov. Pomanjkanje vlaknin poveča možnost pojava presnovnih bolezni in raka na prebavilih, itd.

Pot v prerani grob je tlakovana s pomanjkanji.

Prav nič ne bo narobe, če rečemo, da pomanjkanje pospeši umiranje. Pogosto tudi ZELO pospešeni. Seveda mi ne verjamete, ker baje “danes živimo dlje kot kadarkoli prej”. Ampak, ali res živimo dlje? Kaj če samo umiramo veliko dlje in živimo manj?

Res nočem zatavati v preveč mračne vode, ampak vedno večji delež relativno mladih ljudji ne more preživeti brez vsakodnevne pomoči sodobne medicine: “zdravil” za znižanje krvnega tlaka, uravnavanje krvnih maščob, krvnega sladkorja, nadzorovanje kroničnega vnetja, … ali naprav, ki rešujejo življenje ob odpovedih organov in drugih zapletih zaradi kroničnih bolezni. Hvala znanosti za vse medicinske čudeže.

Kot kaže na koncu niti umetno podaljševanje “življenja” ne bo dovolj. Pričakovana življenjska doba je v razvitem svetu začela upadati [10]. Kaj hitro se lahko zgodi, da naslednja generacija ne bo preživela svojih staršev.

Kaaaakorkoli, se opravičujem za ta temačni obvoz… Obljubim, da bodo v nadaljevanju sledile samo rožice in mavrice. Če mi je uspelo, se zdaj vsi strinjamo, da so vitamini in minerali super pomembna zadeva: za optimalno zdravje in dolgoživost jih moramo uživati v zadostnih količinah. Standardna sodobna prehrana je pri tem zelo očitno bolj v napoto kot v korist, zato bo potrebno poiskati boljše rešitve.

Naslednjič: krpanje prehranskih lukenj.

Za konec, bi samo še pripravil teren za naslednjič. V uvodu omenjena analiza je odlična začetna točka in dobra popotnica za nadaljevanje. Če vemo katera so najpogostejša in najbolj “kritična” prehranska pomanjkanja je pol dela že opravljenega.

Po tem moramo ugotoviti samo še, kako se s potrebami po vitaminih in mineralih razumejo naše narave danosti, naš življenjskih slog in predvsem naše prehranske navade:

(1) Kakšne so naše dejanske potrebe? Potrebujemo česa več ali manj od ostalih?
(2) Katerih vitaminov in mineralov uživamo dovolj in katerih premalo?
(3) Imamo morebiti kakšno prehransko “šibko točko”?
(4) NAJBOLJ POMEMBNO: Kako najlažje in najučinkoviteje odpraviti pomanjkljivosti in zagotoviti optimalen vnos vitaminov in mineralov?

Več o tem v nadaljevanju … (Kdaj? Takrat, ko mi bo zadevo uspelo dokončati. Haha. Čez  en teden, bi bilo super … ampak se mi zdi, da to bolj kot na karkoli dejansko izvedljivega, meji na znanstveno fantastiko. Mislim, res ne želim jamrati, ampak zadeva zahteva precej časa. Prosim, potrpite z menoj 🙂 )

Share this Post:

2 Comments

  1. Ali lahko multivitaminske tablete pripomorejo h krpanju lukenj v osiromašeni prehrani? Kakšna je dejanska absorpcija le teh? Govorim o multivitaminskih dodatkih višje kakovosti, če je sploh kaj razlike med poceni dodatki?!

    Dober in poučen članek.

    1. Hvala za komentar Dominik.

      Zelo na hitro: Lahko pripomorejo.

      Daljši odgovor: Multivitaminski dodatki so lahko učinkoviti pri krpanju nekaterih lukenj, ampak verjetno ne vseh. Kot si namignil je težava absorbcija. Določena hranila so v multivitaminih v oblikah, ki niso najbolj razpoložljive in uporabne – multivitamini višje kakovosti to “težavo” načeloma rešujejo solidno in dajejo notri dobre in bolj razpoložljive oblike – na žalost se tega ne da rešiti v vseh primerih, oz. za določena hranila niti ni možno: na primer maščobotopni vitamini (tudi v OK obliki) v multivitaminih niso najbolj razpoložljivi, ker potrebujejo maščobe za absorbcijo.

      Dodatna težava multivitamina je, da vsebuje bombo hranil, ki lahko v veliki meri ostanejo neabsorbirana – v naravnih okoliščinah dobivamo hranila iz hrane “malo po malo” in ne v eni megadozi, zato se pojavi vprašanje koliko naenkrat jih telo sploh lahko absorbira. Če po multivitaminih lulaš “radioaktivno” barvo imaš najbrž pol odgovora na dlani oz. v školjki. Še ena potencialna težava multivitaminskih koktejlov je “tekmovanje za absorbcijo” – nekateri vitamini in minerali med seboj tekmujejo za absorbcijo in ko je preveč enega, lahko drugi ostane “zunaj” – primer sta vitamin K in vitamin E, ali cink in baker.

      Multivitamini torej lahko pomagajo, ne morejo pa sami rešiti težave.

      Mogoče se lahko njihov učinek izboljša tako, da ga deliš na več delov – recimo tableto daš na 2 ali 3 dele in vzameš z obroki. Še boljša opcija je, po moje, da se dodatke najnujnejših vitamiov in mineralov nabavi posebaj in se jih dodaja po potrebi.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>
*
*