Ali obstaja ena NARAVNA ČLOVEŠKA PREHRANA?

Vprašanje o tem kakšna je naravna človeška prehrana je najbrž eno izmed bolj kontroverznih vprašanj.

Na eni strani nas želijo prepričati v izključno rastlinsko hrano, ker smo bojda ljudje rastlinojedci, na drugem ekstremu pa nas svarijo pred škrobom in sladkorji ter nas prepričujejo, da ljudje ne potrebujemo rastlinske hrane, ker smo mesojede živali. Vmes pa potem najdemo še cel spekter takšnih in drugačnih gurujev, vsak s svojimi bolj ali manj smiselnimi pravili, metodami, računicami in predpostavkami.

Človeška prehrana je morebiti celo področje z največ nasprotujočimi si informacijami sploh.

prehranska-zmeda

Ali je človeško prehrano prehrano sploh možno strniti v nekaj univerzalnih vodil, s pomočjo katerih bi lahko nahranili vsako zdravo človeško bitje? Ob nepreštetem številu novih in starih nasprotujočih si prehranskih trendov se zdi to povsem nemogoče, skoraj kot nekaj iz znanstvene fantastike.

Ampak ali ni to čudno? Kako je sploh možno, da ob vseh napredkih sodobne znanosti, še vedno ne znamo človeške prehrane povezati v eno celoto, ki bi veljala kot nek univerzalni temelj.

Le kako so se uspele zadovoljivo nahraniti tisoče generacij pred nami, ki so bile celo boljšega zdravja kot večina nas danes, kljub temu, da niso poznale sodobne prehranske “znanosti”? Ali pa še bolj presenetljivo, kako se nahranijo živali v naravi, ki ne obvladajo niti najbolj osnovnih prehranskih konceptov?

PREHRANA V NARAVI

Koliko različnih prehranskih režimov poznajo ostale živali? Vzemimo za primer gorile. Ali je že kdo slišal za goriljo manjmastno prehrano? Ali pa goriljo keto dieto? Kaj pa gorilla beach body diet, MADGORILLAX007DIET ali podobno trendovsko dieto za gorile? Najbrž ne.

V naravi gorile uživajo ENO dieto – goriljo dieto po kateri se prehranjuje sleherna v naravi živeča gorila. Ta sestoji večinoma iz rastja, kot je listje, poganjki stebel in nekaj malega sadja ter insektov, naprimer mravelj in termitov. To je ena in edina NARAVNA gorilja prehrana, in dokler gorile uživajo nekaj temu podobnega so lahko zdrave, vitke, močne in vesele.

Če pa jih hranimo s piškoti in sadnimi lučkami, tako kot so to nekoč počeli v živalskih vrtovih, se gorile močno zredijo, zbolijo za srčnimi obolenji in postanejo depresivne. Sodobni živalski vrtovi zato gorile hranijo s prehrano podobno njihovi naravni – ne z isto, ampak s podobno – namesto afriških listov jih hranijo s solato iz trgovine, namesto stebel in poganjkov iz džungle, dobijo brokoli in stebelno zeleno, sadje pa je tako ali tako vsepovsod sadje [1].

gorila-s-solato

Enako je z vsemi ostalimi živimi bitji. Najbolj naravna prehrana za jelene je jelenja dieta. Krave najbolje uspevajo na svoji kravji dieti. Najbolj naravna prehrana za volkove je volčja dieta. Če mi ne verjamete, da gre pri tem za univerzalno pravilo, lahko poiskusite psu predpisati kravjo dieto. Celo rastline rabijo vsaka svojo ustrezno prehransko mešanico sončne svetlobe, mineralov, vode in prsti. Katerikoli izmed tistih navadnih kaktusov, ki jih lahko kupite v cvetličarni, se ne bo počutil dobro na “prehrani” za orhideje.

Ljudje nismo pri tem nobena izjema. Tako kot vse živali, smo tudi mi evolucijsko prilagojeni za določeno vrsto prehrane – za človeško dieto. Podobno kot pri gorilah, tudi naravna človeška prehrana ni čisto natančna v kamen zapisana definicija. Je pa človeško prehrano vseeno mogoče povzeti v kopico bolj ali manj širokih in osnovnih lastnosti, ki tvorijo univerzalno in naravno človeško prehrano.

KAKO UGOTOVIMO KAKŠNA JE NARAVNA ČLOVEŠKA PREHRANA?

Naravna človeška prehrana je tista, ki jo ljudje uživajo v naravi oz. relativno neokrnjenih delih sveta. Sodobni ljudje ne živimo več v naravi, zato je naša prehrana bolj podobna tisti, ki so jo gorile nekoč uživale v živalskih vrtovih – piškoti in sadne lučke. Podobno kot tiste gorile, smo tudi mi preokrogli, s srčnožilnimi obolenji in pogosto slabe volje.

Na srečo pa še obstajajo neokrnjene in predindustrijske družbe družbe, ki se še vedno znajo nahraniti po človeško, brez nesmiselnih pravil in pretirane znanosti:  Nekatere izmed teh so prave divje oz. naravne družbe, tako imenovanih nabiralcev-lovcev, ki v naravi živijo zdrava in produktivna življenja dolgo v svojo pozno starost. Na srečo imamo tudi kar nekaj antropoloških in arheoloških dokazov o tem kakšno hrano so uživali naši bolj ali manj naravni predniki [2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10] . V veliko pomoč so tudi prehranske navade najdlje živečih sodobnih družb, tako imenovanih družb iz modrih zon sveta – družb z največjim deležem 90 in 100 letnikov na svetu [11, 12].

Način prehrane teh neokrnjenih družb lahko strnemo v kopico univerzalnih načel NARAVNE ČLOVEŠKE PREHRANE po katerih se prehranjuje prav VSAKA od njih – od v naravi živečih lovcev nabiralcev do stoletnikov iz modrih zon.

Staffan Lindeberg že desetletja preučuje prehrano in življenje domorodcev iz otoka Kitava.

Staffan Lindeberg že desetletja preučuje prehrano in življenje domorodcev iz otoka Kitava.

Ta načela imajo tudi najvišje možno potrdilo kakovosti, ki ga je mogoče dobiti na tem planetu – potrdilo evolucije z naravno selekcijo. Na tisoče zdravih generacij pred nami se je prehranjevalo v skladu s temi načeli, kar je naredilo naša sodobna telesa najboljše prilagojena na ta način prehrane. Zato sodobni ljudje, ki se še vedno prehranjujejo v skladu s temi načeli, dosegajo visoko starost in živijo aktivna življenja do konca svojih dni.

S pomočjo teh načel bomo tudi zelo hitro ločili zrnje od plev: Vsak prehranski nasvet, ki je v nasprotju s katerim od načel je sumljiv lahko služi le kot preiskusni nasvet, ki še ni bil testiran z naravno selekcijo, in ima lahko negativne učinke na naše zdravje, počutje, razvoj in potomstvo.

Načela naravne človeške prehrane so relativno ohlapna in preprosta, zato jih lahko prav vsak zdrav posameznik uporabi pri izdelavi svojega lastnega načina prehranjevanja – seveda z individualnim in sodobnim zasukom. Ta načela niso dobesedne zapovedi, ampak vodila. Podobno kot v primeru goril – če ni afriškega listja in poganjkov, so solata in šparglji popoln nadomestek.

8 NAČEL NARAVNE ČLOVEŠKE PREHRANE:

1. VSEJEDSTVO (IN RAZNOVRSTNOST):

Vse neokrnjene družbe se hranijo tako z rastlinami kot živalmi. Ljudje smo vedno nabirali plodove iz celega drevesa Življenja – kraljestva rastlin, živali, gliv in mikroorganizmov so človeška hrana že od pradavnine. Nobenega dvoma ni, da je vsejedstvo temeljna človeška lastnost. Raznovrstnost ni le stvar energetike, ampak zagotavljanja polnega spektra hranil, ki omogočajo človekovo fizično in psihično delovanje. Z uživanjem kombinacije rastlinske in živalske hrane si zagotovimo vse potrebne prehranske elemente – aktivne oblike vitaminov, esencialna hranila, minerale in ostale življenjsko pomembne substance.

  • Raznovrstnost rastlin: Število in vrsta rastlin je seveda zelo odvisna od okoljskih dejavnikov; temperature, vlage, nadmorske višine, prsti, ostale flore in favne. Toda celo v ekstremnih pogojih višjih zemljepisnih širin, arktična ljudstva nabirajo več kot 40 različnih vrst rastlin za hrano – število se približa 100, če prištejemo še rastline uporabljene kot začimbe in zdravilne rastline. Na zmernejših in rastlinstvu prijaznejših območjih pa je število rastlin pogosto preseglo tudi 200 različnih vrst: gomolji, korenine, sadeži, semena, oreščki, stročnice, žita, poganjki in cvetovi. Vsakemu od nas bo koristilo, če v prehrano redno vključuje raznovrstno rastlinsko hrano.
  • Raznovrstnost živali: Vse živali, še posebno velike pašne črede, v zasledovanju hrane z letnimi časi prepotujejo ogromne razdalje, tudi čez nekaj sto, celo tisoč kilometrov. Njihove migracijske poti vodijo skozi izjemno raznolike pokrajine, zato se skozi leto skoraj vsak dan pasejo na drugem pašniku. Zahvaljujoč veliki prehranski raznovrstnosti v svojih tkivih ustvarijo izjemno zakladnico hranil, kar naredi živali izjemno cenjeno hrano najvišje kakovosti. Meso je izjemno pomemben vir beljakovin in mikrohranil. Zato tradicionalne družbe vedno izkoristijo večino živalske hrane, ki je na voljo: velike in majhne kopenske sesalce (kopitarje, glodavce, netopirje, ježe, zajce, zveri), ptice (kure, noje, pevce, golobe) plazilce (želve, kače, kuščarje, krokodile), kopenske mehkužce. neverjetno število insektov (poznamo več kot 1600 vrst užitnih insektov), morske sesalce, mehkužce, rake in ribe. Družbe na biotsko najbolj raznovrstnih območjih za hrano lovijo čez 250 različnih vrst živali.
zrezki-s-krompirjem

Danes bodo za kosilo veliki zrezki z velikim krompirjem.

2. SUROVO IN KUHANO:

Tako rastlinsko kot živalsko hrano tradicionalno jedo kuhano in surovo. Obvladovanje ognja je še ena izmed temeljnih človeških lastnosti. Okoli ognjišča je spletena tudi družbena mreža plemena – je središče naselja, vir toplote, svetlobe, varnosti in nenazadnje tudi hranil. V sodobnejših družbah vlogo ognjišča prevzame jedilna soba, ali podoben odprt oz. zaprt prostor namenjen skupinskemu obedovanju, S svojo sposobnostjo kuhanja in pečenja ogenj človeku služi kot edinstven zunanji prebavni organ, ki zmehča rastlinska in mišična vlakna, ter jih naredi lažje prebavljiva še preden jih zaužijemo.

  • Surove in kuhane rastline: Nekatere rastline uživamo surove, druge kuhamo, da bi se znebili strupov ali jih naredili lažje prebavljive.
  • Surova in kuhana živalska tkiva: Čeprav se živalska hrana večinoma kuha, jo lahko uživamo surovo, da bi ohranili na toploto občutljiva hranila. Seveda se pred tem prepričamo, da je hrana varna za uživanje.

3. OD NOSU DO REPA, IN OD KORENIN DO CVETJA

Vse tradicionalne družbe spoštujejo svojo hrano, zato ob priložnosti izkoristijo vse kar je na voljo. Najprej se lotijo s hranili najbolj bogatih in najbolj cenjenih delov. Pri živalih so to notranji organi, pri rastlinah pa plodovi in podzemni organi.

zar-z-hadzabe

Ko bo opica temeljito pečena bomo na hitro popekli še čevape in perutničke.

4. BIOREGIONALNOST:

Tradicionalne družbe uživajo tisto hrano, ki je na voljo na območju kjer živijo, in takrat ko je na voljo.

  • Lokalnost: Vse tradicionalne družbe brez izjeme so hrano nabrale ali vzgojile v svojem življenjskem okolju in niso potrebovale hrane uvožene iz oddaljenih koncev sveta. Hrana, ki je na voljo v našem okolju, še posebno če gre za okolje v katerem naši predniki živijo že več generacij, vsebuje vse kar človeško telo rabi za popolno zdravje in počutje.
  • Sezonskost: Nekatera živila so v naravi na voljo samo v sezoni, redka pa so primerna za dolgotrajno skladiščenje, zato se tradicionalno večine živil uživa skozi celo leto. S tem se izognemo enoličnosti in možnim negativnim posledicam prekomernega uživanja enega živila. Na zmernih geografskih širinah je rastlinska hrana v izobilju poleti in jeseni, medtem ko se je pozimi potrebno zanašati skoraj izključno na živalsko in skladiščeno hrano. V tropih pa je rastlinska hrana na voljo skozi celo leto, živali pa so v mokri sezoni razpršene in jih je težko loviti, zato se takrat pogosto zanašajo skoraj izključno na rastlinsko hrano. Zelo na kratko: sveža živila jejmo takrat ko so v sezoni.

evolucija-prehrane-national-geographic

5. PAMETNA PRIPRAVA (IN MINIMALNA PREDELAVA):

Kljub temu da je predelava hrane preprosta in minimalna, tradicionalne družbe pogosto uporabljajo posebne postopke in tehnike priprave hrane.

  • Pametna priprava: S postopki priprave hrane onemogočijo oz. se znebijo škodljivih substanc ali spodbudijo razgradnjo hrane, naredijo hrano lažje prebavljivo in izboljšajo razpoložljivost hranil. V osnovi gre za kuhanje, drobljenje, sušenje, namakanje, izcejanje in fermentacijo. Poznavanje teh tehnik omogoča, da kot stalnico v prehrani uporabljamo tudi sicer težje prebavljive rastline.
  • Minimalna predelava: Hrane nikoli pretirano ne obdelujejo, rafinirajo ali ji odstranjujejo komponent. Hrani tudi nikoli ne dodajajo umetnih sestavin ali dodatkov. Naravna človeška prehrana v veliki temelji na celih živilih.

6. MAŠČOBE:

Tradicionalna ljudstva se niti slučajno se ne bojijo naravno prisotnih maščob.

  • Živalske maščobe: Maščobno tkivo živali je obstojno in priročno. Ker so živalske maščobe stabilne in se ne pokvarijo hitro jih lahko uporabljamo tudi pri kuhanju in pečenju.
  • Rastlinske maščobe: Krhke nenasičene rastlinske maščobe se večinoma uživajo cele, zaščitene pred oksidacijo z lupino in v mesu semen ali sadežev bogatih z antioksidanti. Izjema so tropsk sadežo, naprimer kokosa in oliv, katerih maščobe so zelo stabilne, zato jih lahko uporabljamo tudi v obliki olj. Nestabilna semenska olja pa niso primerna za uživanje.
View near Plagia - Plagia, Ikaria Island, North-Eastern Aegean Islands

Življenje na Ikariji, eni od evropskih Modrih zon, kjer ljudje pogosto živijo čez 100 let.

7. SLADKORJI:

Tako sladki enostavni sladkorji kot škrob (sestavljeni oz. kompleksni sladkorji) so zelo pomemben del tradicionalne človeške prehrane.

  • Enostavni sladkorji: Sladila so izjemno priljubljena med vsemi tradicionalnimi ljudstvi. Poleg plodov in sadežev uživajo še sirupe iz drevesnih sokov, posebno pa spoštujejo med, ki je pogosto najbolj priljubljena hrana. Za pridobivanje sladil so izumili posebne in precej sofisticirana orodja in tehnike nabiranja; saj sadeži pogosto rastejo visoko v drevesu, drevesni sokovi so zaščiteni globoko v deblu, med pa varuje vojska čebel.
  • Škrob: Škrobnata živila, predvsem gomolji, ter stročnice, semena in žita igrajo pomembno vlogo kot stalnice, ki slušijo kot zanesljiv vir energije.
hadza-ogljikovi-hidrati

Življenje v Hadza deželi.

8. SOL IN ZAČIMBE: 

Služijo predvsem kot vir mineralov in rastlinskih fitohranil, naprimer antioksidantov, ki podaljšajo užitnost hrane, varujejo pred okužbami in prispevajo k učinkovitemu delovanju presnove.

  • Sol: Nerafinirano sol uporabljajo ko je to mogoče. Z različnimi tehnikami in posodami izluščijo minerale iz depozitov, vodnih izvirov, morske vode ali peska in prsti. Včasih k jedi dodajo slan pepel nekaterih rastlin ali pa uporabijo kar sveže slanoljubne rastline. Rafinirane jodirane soli ne uporabljajo. Natrij, sestavina soli, je izjemno pomemben elektrolit, poleg tega pa lahko podaljša rok trajanja živil in pripravljenih jedi.
  • Zelišča: Mnoga zelišča in ekstrakte rastlin uporabljajo kot dodatke k hrani. Predvsem zaradi močnega protibakterijskega, protivirusnega in antioksidativnega delovanja mnogih zeli, ki onesposobijo v naravi pogosto prisotne patogene mikroorganizme in zajedalce. To varuje jedce pred boleznimi, hrano pa pred kvarjenjem. Antioksidanti ohranijo živila sveža dlje kot ponavadi.

KAKO UPORABITI NAČELA V PRAKSI?

Naj ponovim, da omenjenih 8 načel služi kot vodilo, in NE kot predpis oz. pravilo. Čeprav vodilom nočemo nasprotovati, to še ne pomeni, da se moramo zapisanega držati dobesedno in do vsake črke natančno.

 

Vzemimo za primer 1. vodilo, ki poziva k vsejedstvu in raznovrstnosti. Vsekakor tega pravila ne želimo kršiti, zato bomo vključili v svojo prehrano tako živalsko kot tudi rastlinsko hrano. Toda čeprav tradicionalna ljudstva nabirajo 40 in več različnih vrst rastlin in živali, to ne pomeni, da moramo kar takoj začeti eksperimentirati s celim oddelkom za sadje in zelenjavo. Dovolj bo, da svoj standardni meni poskušamo razširiti. Naprimer, če je edina zelenjava, ki jo uživamo brokoli, lahko brokoliju poizkusimo dodati česen in čebulo, če pa smo še posebno eksperimentalne volje, lahko narežemo še korenje in dodamo zeleni grah. V primeru, da konstantno uživamo določene vrste mesa, lahko svoj nabor razširimo, mogoče enkrat na teden poiščemo tudi bolj eksotičen ali divji kos. Počasi se daleč pride.

Naslednji dober primer je 4. načelo bioregionalnosti, ki pravi, da ljudstva uživajo hrano, ki je nabrana ali pridelana lokalno. To niti slučajno NE pomeni, da so ekvadorske banane zdaj prepovedane. Vse kar to pomeni je, da nam za optimalno zdravje in počutje ni potrebno kupovati banan in kokosov, ker so domač krompir in primorske olive ravno tako dobri, če ne celo še boljši. Če pa želimo in imamo možnost, pa lahko svojo prehrano obogatimo tudi z bananami in kokosi.  To načelo naj nam služi predvsem kot alarm, ki nas varuje pred prodajalci kačjih olj, prehranskih nadometkov, ter čudežnih ašvagand in spirulin. Vse to je popolnoma nepotrebno in vsak, ki reče, da za zdravje nujno potrebujemo to ali ono jagodo, ali eksotično koreninico, laže!

Če bomo z načeli ravnali premišljeno, nas bodo zagotovo zavarovala pred prehranskimi neumnostmi, hkrati pa bodo ostala dovolj preprosta in ohlapna, da bomo z njihovo pomočjo uredili svojo prehrano brez prevelikega stresa in nepotrebnega sekiranja.

Vsekakor tudi ni potrebno začeti z vsemi osmimi naenkrat. Lahko začnemo s tistim aspektom naše prehrane, ki je najbolj v nasprotju z načeli naravne človeške prehrane. Naprimer, če sploh ne uživamo živalske hrani (v nasprotju s 1. vodilom), najprej popravimo to. Če se po nepotrebnem izogibamo vsem sladkorjem (v nasprotju s 7. vodilom), lahko najprej razmislimo o tem. Ko nam ena stvar pride v kri, se premaknemo naprej.


Share this Post:

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>
*
*