Razmišljanje o gensko spremenjenih organizmih.

Gensko modificirani organizem (GMO) je veliki bav bav 21. stoletja. Večina se ga boji, brez da bi vedeli, česa točno jih je strah. Če bo šlo tako naprej, bo naslednja generacija otrok starše po prebrani pravljici prosila, naj preverijo, če se v omari ali pod posteljo slučajno ne skriva kakšen GMO.

Ampak gensko spremenjeni organizmi ali GSO, kot jim rečemo pri nas, v osnovi sploh niso hudičevi otroci – hudobni in škodljivi so samo takrat, ko jih uporabljamo brezglavo. Tako kot strah pred ostalimi pošastmi tudi vsesplošni strah pred GSO izgine, ko prižgemo luč – znanje je svetloba, ki ga odganja.

Genska modifikacija ni nič novega.

Genska modifikacija je vsakršno manipuliranje z genetskim materialom: Ko se nekdo bolj ali manj zaveda, da z določenim postopkom izbire lahko vpliva na genetski material naslednje generacije, in se tega tudi poslužuje.

Na ta način je vsak, katerega starši so se prostovoljno odločili pariti drug z drugim, gensko spremenjeni organizem. Takšna spolna selekcija je verjetno eden najosnovnejših postopkov izbire oziroma genetskega inženiringa in najbrž poteka že od časa jamskih slikarij, ko so se naši predniki naučili razmišljati v pravem pomenu besede. Naši starši so, tako kot njihovi, izbrali najsposobnejše in najprivlačnejše partnerje v želji, da bi svoje potomce gensko modificirali v čim bolj sposobne in privlačne, da bi se rod nadaljeval – podzavestno, pa vseeno.

Avstrijski duhovnik in znanstvenik, pionir genetike Gregor Johann Mendel in njegov znani eksperiment križanja graha.

Naprednejših tehnik genskega inženiringa se jih je človeštvo naučilo pred nekaj tisočletji, s kmetijsko revolucijo. Z raznovrstnimi tehnikami selekcije rastlin in vzreje živali so nastale kultivirane rastline in udomačene živali. Brez našega vmešavanja takšne debele lubenice ne bi nikoli rasle. Samica divjega tura, zdaj že izumrlega prednika udomačene krave, bi nas poteptala, nabodla ali drugače umorila, preden bi se pustila pomolsti. Do tukaj torej hura za gensko modifikacijo.

Strah pred laboratoriji in epruvetami.

V zadnjih desetletjih pa so znanstveniki izumili več izjemno sofisticiranih tehnik genskega inženiringa. Takšnih, ki jih brez kompleksnega znanja in pomoči laboratorijev ne moremo izvajati – na primer ciljno vstavljanje genov ene vrste v drugo. Obstajajo številne komplicirane metode, a za zdaj bo dovolj poenostavljena razlaga: Bolj za šalo kot zares, lahko s temi najsodobnejšimi tehnikami parimo tudi paradižnik in ribo.

Temu rečemo horizontalni prenos genov ali transgenska modifikacija. To je tista tehnika, ki v mislih večine danes pooseblja besedno zvezo gensko modificirani, oziroma gensko spremenjeni organizem. Tako je tudi v skladu s slovensko zakonodajo GSO »organizem, z izjemo človeka, ali mikroorganizem, katerega genski material je spremenjen s postopki, ki spreminjajo ta material drugače, kot to poteka v naravnih razmerah s križanjem in rekombinacijo«.

Na prvi pogled je zaskrbljenost razumljiva. Navsezadnje si je parjenje paradižnika z ribo praktično nemogoče predstavljati. Ne le, da nimata niti približno združljive vodovodne napeljave, če veste, kaj imam v mislih, tudi v isto biološko kraljestvo ne spadata. Lahko rečemo, da to ni naravno, in sploh ni čudno, da kaj takšnega pri marsikom vzbuja vsaj nekaj nelagodja, če ne naravnost zgražanja.

Tudi dosedanji spisek človekovih poizkusov »izboljšanja naravnih danosti«, ki so se ponavadi končali zelo klavrno, je najbrž razlog za oklevanje. Industrijska rastlinska olja, fruktozni sirup, industrijska živinoreja ali izčrpavanje zemlje s pridelavo monokulture le pri redkih vzbudijo navdušenje nad novimi tehnologijami.

Ampak naravno ne pomeni vedno zdravo, in nenaravno ni nujno nezdravo.

Samo zato, ker je nekaj naravno, še ne pomeni, da je dobro, navsezadnje je tudi močno strupen cianid naraven. In obratno, samo zato ker nekaj ni naravno, še ne pomeni, da je slabo. Genska modifikacija ni nek strašljiv monolit, ki ga moramo obsoditi »zato ker kemija, laboratoriji in epruvete«. Da, obstaja nekaj mogočih razlogov za skrb, ampak bodimo premišljeni.

GSO so samo orodje, podobno kot nož. Najbrž nihče pri zdravi pameti ne bo zahteval popolne prepovedi nožev, samo zato, ker nas lahko nek nori morilec z nožem ubije. Na podoben način kot nož, so tudi GSO lahko izjemno in koristno orodje.

Genska modifikacija ne ustvari toksinov ali rakastih celic kar iz zraka. Če trdimo, da so GSO nevarni, moramo za to imeti veliko boljši razlog kot »zato, ker laboratoriji in epruvete«.

V čem naj bi bil problem z GSO?

Večina potencialnih razlogov za skrb tiči v grmu biokemije rastlin, živali in bakterij. Najprej kratko pojasnilo:

Rastline pred svojimi plenilci ne morejo pobegniti, zato se pred njimi obranijo s kemično obrambo, različnimi rastlinskimi kemikalijami; s toksini, zaviralci prebave in hormonskimi disruptorji lahko nekatere rastline poškodujejo ali celo ubijejo tistega, ki se jih odloči dati v usta.

Po navadi so te rastlinske kemilaije v prvi vrsti zaščita pred glivicami, plesnimi ali drugimi patogeni in insekti. Ampak na celičnem nivoju med insekti in človekom, v določenih primerih ni bistvene razlike. Vzemimo za primer veliko trobeliko (Cicuta virosa), ki raste tudi pri nas; odrasli človek ob enem grižljaju obleži mrtev v eni uri.

Vse substance seveda niso tako agresivne in naenkrat povzročijo manj škode, vseeno pa to ne pomeni, da kumulativni učinek ne bo podobno škodljiv. Disruptorji hormonov so odlična obramba pred insekti, saj lahko v celoti uničijo proces preobrazbe; in ličinka seveda umre, če ji med preobrazbo zrastejo tri glave. Genistein, fitoestrogen iz soje je zelo podoben človeškemu estradiolu, zato lahko ob zadostnih količinah poruši tudi naše hormonsko ravnovesje, onemogoči zdrav razvoj in poškoduje reproduktivno zdravje.

Znani nepridipravi so tudi lektini. Naprimer aglutinin pšeničnih kalčkov, ki ni dostojna obramba le pred insekti, ampak tudi sesalci, saj lahko poškoduje prebavni trakt, od koder se prebije v krvni obtok. Tujek v krvnem obtoku pa ni nikoli dobra stvar.

Neznane rastlinske kemikalije na našem krožniku.

Problem se pojavi, ko s takšnim genom »naravnih pesticidov« v želji po zmanjšanju stroškov pridelave obogatijo genotip druge rastline. Od leta 2011 poznamo modificirani paradižnik, ki izraža gen za aglutinin pšeničnih kalčkov, s katerim se na njivi zaščiti pred insekti, pred vsemi ostalimi pa, ko ga doma narežejo v solato. Čeprav je takšen paradižnik seveda zelo donosen, je lahko njegova užitnost zelo vprašljiva, še posebno na dolgi rok. Aglutinin se resda lahko onesposobi s kuhanjem, ampak koliko ljudi kuha svoje paradižnike preden jih dodajo v solato

Lastnosti takšnih na škodljivce in bolezni odpornih gensko modificiranih pridelkov so privlačne: omogočajo manjšo uporabo kemičnih sredstev, večji donos in zaslužek. Kaj pa se bo zgodilo, ko bodo škodljivci razvili odgovor na novomodificirano obrambo? Evolucija vedno najde pot. Vprašanje je tudi, kakšen je dolgoročni učinek uporabe antibiotičnih genov v modifikaciji pridelka, s katerim se hranijo ljudje in živina.

Nekatere rastline so modificirane tudi zato, da bi bile odporne na določene umetne pesticide in herbicide. To pridelovalcu omogoči lažjo pridelavo, saj lahko po njivi zlije neskončne količine kemičnih sredstev, ki pobijejo vse živo, razen pridelka. GSO to omogoča in zagotovo ni dobro, če se takšen onesnažen pridelek znajde na našem krožniku.

Potem je tukaj še vprašanje alergenov. Večino alergij povzroči peščica najbolj problematičnih živil. Ljudje imajo najpogosteje težave s pšenico, stročnicami, oreški, mlekom, jajci, ribami in školjkami. Kaj se zgodi, ko je gen enega izmed organizmov, na katerega beljakovine ste alergični, vstavljen v genotip druge rastline ali živali? Prepričani ste, da ste kupili le zaboj paradižnika, v procesu njegove genske modifikacije pa je bil uporabljen gen ribe ali stročnice, na katero ste alergični. Je lahko nekoč užitni paradižnik vsaj za nekoga s takšno alergijo neužiten?

Vseeno, brez panike in po pameti.

Čeprav imamo nekaj dobrih razlogov za skrb, vseeno velja opozoriti, da tehnologija genske modifikacije obeta tudi precej dobrega; možnost večjega pridelka, odpornost na neugodne vremenske razmere, manjšo porabo kemičnih sredstev, manjše onesnaževanje okolja, več hrane za lačne, zanimive in okusne nove vrste hrane, in podobno.

Tehnologija GSO ima ogromen potencial, ki ga je v odličnem in uravnoteženem članku povzel kolega Mario (nujno branje!). Genska tehnologija je temeljito preučevano in strogo regulirano področje znanosti, ki se že lahko pohvali z lepimi dosežki.

Ampak tako kot pri vsaki novi tehnologiji, nam bo koristilo, če ostanemo pazljivi in premišljeni v njeni uporabi.

Medtem ko je neutemeljeno zavračanje GSO res brez podlage, pa ima tudi brezglava uporaba svoja tveganja. Tehnologija genske modifikacije je lahko precejšen šum v našem razmerju s hrano. Še posebno, če ni ustrezno označena, če ne vemo s katerimi geni in s katerim namenom je modificirana.

Našega razumevanje narave je še vedno nepopolno, in v skladu s tem zavedanjem moramo tehnologijo genske modifikacije uporabljati pazljivo. To pomeni, da se poučimo o svoji hrani ter zahtevamo transparentno pridelavo in ustrezno označevanje. Na ta način lahko izkoristimo vse pozitivno kar tehnologija GSO obeta, in se hkrati izognemo tudi morebitnim težavam.


*Zgoraj je posodobljena verzija zapisa, ki je bil sicer prvotno objavljen v trinajsti številki revije PostaniFIT, in kasneje na portalu Maxximum; z naslovom RAZMIŠLJANJE O GENETSKO SPREMENJENIH ORGANIZMIH.


 

Share this Post:

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>
*
*